Vladavina prava
Kadar Janez Janša napiše kakšen malo daljši tekst, običajno v Sloveniji pride do kravala. Tudi po njegovem pismu evropskim voditeljem je bilo tako. Ko je na njegovo pismo prišel pozitiven odgovor nemške kanclerke Merklove, so se duhovi zgolj na videz nekoliko pomirili.
Po sprejemu paketa za pomoč državam članicam Evropske unije (EU) v boju s pandemijo, so bruseljski birokrati ob veliki podpori mednarodne levice začeli izplačila pogojevati z obstojem t.i. »vladavine prava« v državah, ki naj bi to pomoč prejele. Na udaru sta se takoj znašli dve državi: Poljska in Madžarska, ki gresta bruseljskim birokratom (in Sorosu!) najbolj v nos. Samo vprašanje časa je, kdaj se jima bo pridružila še kakšna država, recimo Slovenija.
Pojma »vladavina prava«, kot si ga predstavljajo bruseljski birokrati, ni mogoče pisati drugače kot v narekovaju. »Pozabili« (spet narekovaj!) so namreč določiti ustanovo, ki bi bila pristojna in kompetentna za presojo vladavine prava v posameznih državah EU. Tako presojo bi lahko pravilno izvajala le politično neodvisna in strokovno usposobljena inštitucija, npr. mednarodno sodišče. Ker taka inštitucija ni bila določena, bi »presojo« po merilih bruseljskih birokratov in ob veliki podpori evropske levice najbrž opravljale neke samozvane nevladne organizacije, obvezno seveda levo orientirane, po svojih ideoloških načelih. Prav na tak možni scenarij je v svojem pismu opozoril Janša.
Morebitni ugotovitvi omenjenih samozvanih nevladnih organizacij, da v neki državi EU ne deluje »vladavina prava«, bi sledil odvzem pravice do črpanja zgoraj navedenih sredstev za pomoč. To je podobno, kot če bi človeku, ki je vso svojo delovno dobo vplačeval denar v nek pokojninski sklad, le-tega ob upokojitvi ne bi hoteli vračati v obliki vsakomesečne pokojnine z utemeljitvijo, da nima ustreznih moralno-političnih kvalitet.
Zveni znano? V zahodni Evropi bi ob tej primerjavi najbrž nejeverno gledali, pri nas pa se moramo samo spomniti leta 1945, ko so se take stvari nič krivim ljudem množično dogajale.
Skratka, predvsem manjše in šibkejše države EU (predvsem vzhodne), bi postale ob taki ureditvi še bolj ranljive za morebitno izsiljevanje s strani večjih in močnejših držav iz zahodne Evrope.
Zato je treba take možnosti preprečiti že na začetku. Zamislimo si hipotetično situacijo (ki ni nemogoča), da bi bruseljski birokrati od Slovenije zahtevali, da moramo iz poplave ilegalnih migrantov sprejeti več deset tisoč Afričanov (ali Arabcev, Afganistancev, Pakistancev,…). Po predlagani ureditvi bi nam ostali samo dve možnosti: prva, da to zavrnemo in ostanemo brez omenjenih sredstev (čeprav smo zanje vplačevali v skupni proračun Evropske unije) in če se še ne bi uklonili, bi dodatno izgubili glasovalne pravice v Evropski uniji; in druga, da sprejmemo te migrante z vsemi posledicami vred. Ker iz dosedanje prakse vemo, da nismo sposobni disciplinirati niti peščice svojih problematičnih Ciganov, kako lahko pričakujemo, da bomo kos več deset tisoč glavi množici tujcev, med katerimi se ne bo manjkalo divjakov?
V takem primeru lahko pride do popolnega zloma Slovenije!
Torej imamo dovolj razlogov, da tudi mi podpremo nasprotovanje Poljske in Madžarske pogojevanju dodeljevanja pomoči zaradi domnevnega neizpolnjevanja subjektivno in po ideoloških merilih ocenjene »vladavine prava«. Poleg tega je prav, da Slovenija aktivno sodeluje pri sklepanju evropskega dogovora ali kompromisa – kar je v bistvu predlagal Janša v svojem pismu evropskim voditeljem. Sam sicer še zdaleč ne soglašam z vsem, kar počnooblasti na Poljskem in Madžarskem, vendar je to početje njihova domača zadeva, podrejanje manjših držav EU samovolji (neizvoljenih) bruseljskih birokratov pa nevarna reč, ki se tiče vseh. Ne kaže tudi podcenjevati globalno škodljivega delovanja Sorosa.
