Uncategorized

V predvolilnem obdobju se vedno očita političnem nasprotnikom vse mogoče napake in slabe namene, velikokrat tudi kaj podtika. V slednjem je posebno »produktivna« levica.

Pogost očitek levičarjev desnim strankam, še posebej SDS-u, je Vizjakov pokojninski zakon, ki naj bi po trditvah levih novim upokojencem znižal pokojnine za kar 25% v primerjavi s tistimi, ki so se upokojevali po prejšnjem zakonu. To sicer ni res, novi zakon je celo ustavil zniževanje odmernega koeficienta za izračun pokojnin, ki ga je odrejal stari, t.i. Ropov pokojninski zakon.

Levičarske lažne mantre o nižjih pokojninah po Vizjakovi krivdi temeljijo na spremenjenem izračunu pokojnin. Medtem, ko se je po starem zakonu pokojnina odmerjala v določenem odstotku od neto plače, se po novem zakonu izračuna od bruto plače. Matematično logično je, da se mora v drugem primeru pokojninsko osnovo za izračun pomnožiti z manjšim faktorjem, da se dobi enako številčno vrednost kot v prvem primeru.

Ljudje tega seveda ne vedo in zato množično nasedajo na levičarsko podtikanje o nižjih pokojninah po novem zakonu, kar naj bi zakrivila druga Janševa vlada, saj vidijo le nižje številke odmernih koeficientov, niso pa nikoli slišali za spremenjeni način izračuna pokojnin.

Res pa je, da tudi Vizjakov zakon ni brez napak. Ta se skriva v razliki odmernega koeficienta za moške (57,25%), od tistega za ženske (63,5%). To je daleč od tako opevane enakopravnosti moških in žensk. Prav ta razlika je osnova za levičarsko propagando proti Vizjakovemu zakonu, ki ga je sprejela Janševa vlada. Po novem pokojninskem zakonu je sicer pogoj za polno pokojnino starost 65 let in 40 let pokojninske dobe, enako za moške in ženske.

Razlika v pogojih za polno pokojnino za moške in ženske je obstajala tudi v starem zakonu. Ženske so se za pridobitev polne pokojnine  lahko upokojevale po 35 letih dosežene pokojninske dobe (in nižji starosti od moških), moški pa šele po 40 letih pokojninske dobe. Če bi se tedaj moški upokojil s 35 leti pokojninske dobe in isti starosti kot ženska, bi dobil občutno manjšo pokojnino od nje, kljub enaki vsoti vplačil v pokojninski sklad.

Kljub enakim pogojem za upokojitev so bili moški po Vizjakovem zakonu še vedno na slabšem kot ženske. To pa, kot je bilo že omenjeno, zaradi nižjega odmernega koeficienta. Če so po starem zakonu moški morali imeti 40 let pokojninske dobe za pridobitev enake pokojnine kot ženske po 35 letih, bi jo po novem zakonu morali imeti vsaj 44 let. Tolikšna leta je bilo za večino moških nemogoče doseči, prejšnjih 40 let pa se je dalo.

Šarčeva vlada je navedeno anomalijo postopoma skozi štiri leta sicer odpravila, vendar je ostalo precejšnje število moških, upokojenih med 1. 1. 2012 in 31. 12. 2022, ki so bili finančno oškodovani.

Naloga bodoče (desne) vlade je, da to oškodovanje popravi in prizadetim upokojenim  moškim dodeli enak odmerni koeficient, kot ga imajo ženske. SDS vsekakor ima to v svojem programu in bo popravek izvedla, če bo vladna stranka. Leve stranke sicer veliko govorijo o slabem Vizjakovem zakonu, popravile pa ga ne bodo. Zakaj tega ni storila že Golobova vlada, saj je imela dovolj časa?

Obstaja še ena anomalija, ki jo je uvedla ena od prejšnjih levih vlad in je prav v negativnem duhu levičarstva. To je obdavčitev pokojnin, ki presegajo 1.600 EUR. Gre spet za oškodovanje upokojencev, saj so vsi nekoč davek na plače in to ne majhnega, že plačali. Pokojnine izhajajo iz plač glede na določbe zakona, torej se obdavčitvi ni dalo izogniti.

Tudi odprava omenjene anomalije je naloga bodoče desne vlade, nobena leva tega ne bo storila.

Slovenska RTV je bila vedno rdeča trdnjava, saj je propaganda takoj za fizično silo najmočnejše orožje komunistov. V zadnjih desetletjih je situacija na njej šla skozi več faz, vendar je bila vseskozi pretežno leva oziroma obvladovana od levice.

Do leta 1990 je bila RTV povsem leva. Po zmagi Demosa se je nekoliko omehčala, imela je celo direktorja, ki ni bil komunist in nekaj nekomunistov je prišlo tudi v njene vodstvene in nadzorne organe.

Vendar se je situacija po letu 2008 začela naglo slabšati. Temu je botrovalo več zaporednih levih vlad, vsaka naslednja je bila bolj leva od prehodne. Pod sedanjo, Golobovo vlado, pa je RTV postala »depolitizirana«, kar v običajnem jeziku pomeni, da je povsem leva in so njeni voditelji brez izjeme sami levaki.

To je v nasprotju z ustavo, ki govori o enakopravnosti vseh državljanov. Ker je današnja RTV povsem leva, očitno pripada samo levo usmerjenim ljudem, ostalim pa ne. Toda vsi moramo plačevati RTV naročnino, ki je čisto navaden davek.

Njena kvaliteta je seveda primerna njeni usmerjenosti, se pravi, da ni prida. Še več, večkrat žali drugače misleče ljudi, laže in zavaja, pomembne informacije pogosto na njej ne najdejo mesta in jih namerno prikriva.

Kako preseči oziroma sanirati takšno stanje na njej?

Kolikor se še spomnim, je v Demosovih časih v Peterletovem krogu vzniknila ideja, da bi morali vodenje razdeliti tako, da bi en kanal vodila vladna koalicija, drugega pa opozicija. Tako bi bili na njej prisotni obe politični opciji. Tej zamisli je med drugimi nasprotoval celo Jože Pučnik, ki je trdil, da se mora vsa RTV demokratizirati. Žal dandanes vidimo, kako se je v 35 letih demokracije naša RTV »demokratizirala«.

Osebno mi je omenjena zamisel všeč, le da bi jaz uvedel tri televizijske in ravno tako tri radijske kanale. Prvi kanal bi bil informativen, na njemu bi potekale kulturne, športne in izobraževalne oddaje ter seveda komercialni filmi, torej bi bil nepolitičen. Drugi kanal bi imela v upravljanju vladna koalicija, tretjega pa opozicija. Vsaka politična opcija bi na svojem kanalu določala program in po svoje kadrovala novinarje in urednike. Tako bi postalo nemogoče, da bi vladna večina kdaj koli imela možnost izriniti opozicijo iz RTV, kot jo je Golobova koalicija.

Za takšno spremembo bo morala desnica zbrati v parlamentu veliko večino, saj se bo levica silovito upirala izpustiti iz rok svoje najmočnejše orožje. A to bo potrebno narediti čim prej, saj demokracija ne more biti prava, če državljani niso zadostno in pravilno informirani.

Po osamosvojitvi se je precej govorilo, da bo sedaj Slovenija postala druga Švica. Žal se to ni zgodilo in se tudi nikoli ne bo. Za nas bi bilo zelo dobro, če bi se približali vsaj Avstriji, a zaenkrat se oddaljujemo od nje, to se pravi zaostajamo. Zakaj je tako, kakšni so vzroki?

Najprej so si različni obojni ljudje. Švicarji so zelo zrelo ljudstvo, racionalni in razumni, tudi zelo delavni. Brez dvoma so državotvorni in demokratično naravnani. Nikoli jim ni pohabil razuma kakšen socializem. Niso zavisten narod, sprejemajo razlike.

Slovenci s(m)o v marsičem njihovo pravo nasprotje. Približujemo se jim edino po delavnosti, vsaj od daleč, pri drugih faktorjih pa smo marsikje njihovo nasprotje. Recimo po državotvornosti, zaverovanosti v socializem ali po zavistnosti. Slovenski ljudje ne vedo, kaj bi počeli z demokracijo, politika jih zanima manj kot nogometne tekme.

Med Slovenci in Švicarji je velika razlika pri politični urejenosti in dojemanju demokracije. Slovenski človek ne ve, kaj bi z demokracijo, v Švici pa je demokracija temelj življenja. Tudi lastna država Slovencem ni ravno velika vrednota. Še največ pomeni Slovencu poln želodec, razlik pa ne mara.

Največja je med nami razlika pri gospodarskem sistemu in pomenu birokracije. Medtem ko v Sloveniji birokracija ureja vsako podrobnost, v Švici precej manj, predvsem le bistvene zadeve. Še večja je razlika pri podjetništvu, ki je tam svobodno, pri nas pa se gleda nanj nezaupljivo in z odporom.

Povprečni Slovenec se tudi ne more otresti ne socialističnega načina razmišljanja ne socialističnih »vrednot«. Oboje je v odličnem sozvočju s Slovencu prirojeno zavistnostjo. Slovenec drugemu človeku odpusti vse, samo večje osebne uspešnosti ne. Tudi spremembe in novosti so med večino našega  naroda nezaželene.

Pri nas razvoj gospodarstva ovirajo visoki davki in birokratske ovire, pa še politična nestabilnost za dobro mero. V javnem sektorju je v Sloveniji zaposlen znatno večji odstotek ljudi kot v Švici, torej imamo drag birokratski aparat, ki je poleg tega še dokaj neučinkovit. Socializem nikoli in nikjer ni povezan z gospodarsko uspešnostjo, Slovenci pa ga imamo že v svojih genih. To se vidi že v tem, da se ne moremo znebiti vladavine levih režimov, ki jih kljub neuspešnosti volimo na oblast kot za stavo. Poleg tega je Slovenija precej centralizirana država, o regionalizaciji se le govori, ne pa na njej dela.

Posledica vsega navedenega je veliko manjša uspešnost Slovenije od Švice. Pod zadnjimi levimi vladami so razlike začele celo naraščati, namesto da bi se zmanjševale. Če bomo to zaostajanje hoteli zmanjšati, bomo morali odpraviti večino razlik, pri katerih se ločimo od Švice. To bo možno le, če bomo imeli desno vlado. V sedanje slabo stanje so nas namreč spravile prav leve vlade.

Na splošno smo že navajeni številnih neumnos, ki jih počnejo ali vsaj propagirajo levičarji. Nerodno je to, da je večina teh neumnos uperjena pro zahodni oziroma evropski civilizaciji in poskuša uniči prav sto, zaradi česar je beli Zahod že nekaj stolej najmočnejša sila na svetu.

Obsežen »vrt«, ki ga levičarji navdušeno obdelujejo, je zeleni prehod. Njihova osnovna trditev je, da je človek, najbolj beli seveda, izključen krivec za trenutno globalno segrevanje našega planeta. Tehnično gledano so po njihovem za to najbolj krivi izpus toplogrednih plinov, zlas CO2.

Izven običajne narave največ CO2 nastane pri kurjenju in v prometu. Zato so se levičarji že pred časom spravili tako nad termoelektrarne kot tudi na avtomobile z bencinskimi (in dizelskimi) motorji.

Njihova novejša domislica je »škodljivost« živinoreje, saj naj bi živali proizvajale veliko CO2. Tako mnenje so dodatno začinili z idejo, da je človek (že spet beli) nekoč zasužnjil in »koloniziral« živali ter jih muči in ubija. To se da po njihovem odpravi tako, da se ukine meso na jedilnikih. Ker se večina ljudi noče odpoveda uživanju mesa, bi levičarji nekoliko posegli po sili in bi najraje kar zakonsko prepovedali jes meso. Ali bi meso sploh lahko nadomesli z rastlinsko hrano, niso razmišljali.

Slovenski levičarji so običajno med bolj »pravovernimi«. Vendar je njihovim stališčem nasprotovala publikacija o trajnostni oskrbi s hrano Kmejskega inštuta Slovenije, ki je trdila, da živinoreja ni glavni vir toplogrednih plinov. Ker levičarji nasprotnih mnenj ne prenašajo, so s priskom naših levih nevladnih organizacij dosegli, da je vlada umaknila publikacijo iz javne objave.

Takšno početje in poskusi prisilnega uvajanja veganstva so daleč od obstoja demokračne družbe, kakršne si želimo navadni ljudje. Tudi zato je potrebno, da 22. marca levici pokažemo vrata.

Kot poslanec stranke SDS v Državnem zboru se bom zavzemal za čimprejšnjo ustanovitev pokrajin v Sloveniji.

Že dolga leta se pojavlja vprašanje, kdaj in kako vzpostavi pokrajine. Do sedaj je bila podana vrsta predlogov, tudi geografskih slik, imeli smo celo že referendum, a se ni premaknilo nikamor.

Slišati je, da je v Državnem svetu pripravljen predlog, pravzaprav kar paket pokrajinske zakonodaje, ki čaka na sprejem v Državnem zboru. Seveda je ta sprejem vezan na njegov naslednji sklic.

Pokrajine zagotovo potrebujemo, ker so velikostne razlike med občinami, zlas majhnimi in državo prevelike in bi moralo bi še nekaj vmes. Vendar se je treba vnaprej natančno odloči, kakšno vlogo bodo imele pokrajine, da se ne bodo spremenile le v odlagališče odsluženih poličnih kadrov.

Pri dosedanjih poskusih vzpostavitve pokrajin je bilo narejenih kar nekaj napak.

Predvsem so bile te napake pristojnostnega značaja. Najprej bi morali natančno določi razmejitev pristojnos in nalog med občino, pokrajino in državo, ki bi jih morala opravlja posamezne enteta. Noben predlog, ki sem ga videl do sedaj, ni tega dobro naredil, če je sploh. Občine bi morale bi zadolžene za lokalne zadeve, pokrajine za regionalne, država pa za splošne zadeve.

Ravno tako bi bilo treba določi financiranje ustanovljenih pokrajin.

Drug problem, ki še ni rešen, je geografsko oblikovanje bodočih pokrajin. Vse variante, ki sem jih videl do sedaj, se mi zdijo čudne, zelo drugačne od zgodovinskih slovenskih pokrajin. Včasih se mi je celo zdelo, da je kakšna stranka predlagala regionalizacijo kar po meri lastne teritorialne strukturiranosti.

Osebno se zavzemam za vzpostavitev pokrajin v njihovih zgodovinskih mejah. Te so znane že stoletja, ni se treba izmišljeva novih oblik in imen, ki so bila do danes neznana. Sicer bi bilo treba ponekod spremeni nekaj občinskih meja, zlas ob Savi, a to ne bi smela bi prevelika ovira.

Jasno je, da regionalizacije Slovenije ne bo izpeljal noben levi režim. Temu ustreza čim večja centralizacija države. Že s pojavom novih, veliko manjših in bolj številčnih občin je levica izgubila znaten del moči na lokalni ravni. Zato o regionalizaciji Slovenije veliko govori, naredi pa nič.Torej je predpogoj za ustanovitev pokrajin nastop demokračne desne vlade.

Kot morebitnemu poslancu stranke SDS mi bo zdravstvo eno najbolj pomembnih področij moje pozornosti. Ker sem že nekoliko starejši človek, sem ne tako redek obiskovalec zdravstvenih ustanov. Poleg tega se verjetno vsi strinjamo, da je zdravje najbolj pomembna človekova dobrina.

Danes imamo na področju zdravstva hudo krizo. čakalne vrste so dolge in se še daljšajo, sistem porabi vsako leto velikanske količine denarja, njegove storitve pa pogosto niso dobre. Kaj torej narediti za njegovo izboljšanje?

Najhujši spori se pletejo pri dilemi javno ali privatno zdravstvo. V javnem zdravstvu so izvajalci državni zavodi in koncesionarji, oboji so plačani od ZZZS. V privatnem zdravstvu mora pacient plačati storitev iz svojega žepa, ne iz sredstev ZZZS, čeprav je vanje vplačeval vso svojo delovno dobo. Že tukaj imamo neustavno stanje, ko človek ne dobi zastonj storitve, za katero že dolgo plačuje.

Privatni zdravniki so dostopni samo premožnejšim. Toda, če bi privatni zdravnik dobil plačano svojo storitev od ZZZS po enaki tarifi, kot se prizna državnemu zavodu ali koncesionarju, bi mnogi od tistih, ki sedaj zelo dolgo čakajo v vrsti, lahko odšli k privatnemu zdravniku, čakalne vrste bi se takoj skrajšale. S tem bi bili vsi privatni zdravniki postali koncesionarji.

ZZZS plača izvajalcem zdravljenja samo toliko storitev, kolikor ima denarja. To je najbolj pomemben razlog dolgih čakalnih vrst. V veljavi imamo namreč anomalijo, da pacient sledi denarju, namesto da bi denar sledil pacientu. Ta problem bi se dalo reši+ tako, da bi uvedli zavarovalniško konkurenco, zdravstveno zavarovanje bi lahko nudilo več zavarovalnic, ne le en državni monopolist. Takoj bi se znižale cene zavarovanj.

Še eno škodljivo razsežnost ima državno zdravstvo. Nabave medicinskih materialov so v njem podvržene hudi korupciji, kar pomeni, da jih državni zavod nabavlja po veliko višjih cenah, kot bi jih zdravnik zasebnik. Tretja Janševa vlada je sicer uvedla sistem referenčnih cen (glede na cene v zahodni Evropi), toda golobja vlada ga je ukinila takoj na začetku.

Tudi ureditev zdravstva zahteva nastop nove vlade, ki bo bolj sposobna od sedanje in ne bo zaščitnica korumpiranih dobaviteljev medicinskih materialov.

Predvsem pa se ne bo smela loteva+ zadev na ideološki način, kot se ga sedanja vlada.

Spoštovani!

Določili so me, da kot nekdanji DEMOS-ov delegat v tedanji Skupščini Republike Slovenije (1990-92) povem nekaj besed o posvetu vodstva DEMOS-a in njegovih skupščinskih delegatov v Poljčah, dne 9. in 10. novembra 1990.

Na tem posvetu je bilo sklenjeno, kako potrditi odločitev o osamosvojitvi Slovenije. V osnovi je bilo možno na dva načina, z novo ustavo, ki bi bila potrjena na referendumu ali s plebiscitom. Dogovorjeno je bilo, da se to naredi s plebiscitom, na katerem bi vsi prebivalci Republike Slovenije, ki bodo imeli na dan glasovanja volilno pravico, odločili, ali se strinjajo, da postane Slovenija samostojna in neodvisna država.

Preden spregovorim o podrobnostih omenjenega posveta, moram pojasniti dve dilemi in na kratko opisati politično in gospodarsko situacijo v Jugoslaviji, ki je privedla do odločitve o osamosvojitvi Slovenije.

Prva dilema je, kdo je dal idejo o Sloveniji kot samostojni državi in bil kasneje najbolj zaslužen za njeno realizacijo.

Idejo, da mora Slovenija postati samostojna in neodvisna država, so dali v začetku osemdesetih let posamezni razumniki, ki so kasneje postali vodilni ali vsaj zelo pomembni v novo nastalih strankah, te pa so se kasneje povezale v koalicijo DEMOS. Po prvih demokratičnih volitvah in izvolitvi DEMOS-ove vlade je bil DEMOS tisti, ki je vodil celotno proceduro osamosvajanja od začetka do konca.

Brez DEMOS-a Slovenci vsaj takrat ne bi dobili samostojne države. Leva opozicija je osamosvojitvi ves čas nasprotovala, delno podprla jo je šele, ko je ugotovila, da bi zaradi svojega nasprotovanja lahko izgubila veliko volivcev.

Druga dilema je, zakaj bi Slovenci morali imeti neodvisno državo in se posledično zaradi svoje maloštevilčnosti izpostavljati različnim težavam in mednarodnim nevarnostim? Samostojno državo smo Slovenci morali ustvariti zato, ker v večnacionalnih državah, v kakršnih smo živeli do tedaj, nikakor nismo mogli zagotoviti varnosti svojega narodnega obstoja, samostojnega razvoja in vzdrževanja lastne kulture. Takšna je bila naša dejanska narodna situacija ves čas, od zasedbe Karantanije v letu 820 do razpada nove Jugoslavije.

V stari Avstriji je bilo slovensko ozemlje razdeljeno na 4 dežele, med katerimi smo bili Slovenci večinski narod le v vojvodini Kranjski. Uvajanje uporabe slovenščine v urade in šole je le počasi napredovalo, ni pa nam uspelo dobiti lastneuniverze. Ravno tako nismo dobili svoje avtonomne dežele, ki bi zajemala celotno slovensko etnično ozemlje.

Šele ko smo leta 1918 Slovenci vstopili v državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, smo dobili prvič svojo deželo, to je bila Dravska banovina in še to ne takoj. Za staro Jugoslavijo je bila značilna precejšnja centralizacija in dominanten položaj Srbov, pa tudi ekonomsko izkoriščanje Slovencev. V nacionalnem smislu smo Slovenci sicer bili na boljšem kot v stari Avstriji, do popolne rešitve našega nacionalnega vprašanja pa smo bili še precej oddaljeni.

V novi Jugoslaviji po letu 1945 smo dobili celo svojo republiko, centralizacija države je bila še večja kot v stari Jugoslaviji, predvsem zaradi vladajočega totalitarnega režima. Tudi ekonomsko izkoriščanje Slovenije (dajatve nerazvitim) je bilo večje kot v stari Jugoslaviji. Z novo zvezno ustavo iz leta 1974 so republike sicer dobile formalno pravico do izstopa iz federacije. Ta pravica je bila le formalna, kar je dokazalo kasnejše dogajanje ob osamosvajanju Slovenije in Hrvaške.

Jugoslavija je bila v politični krizi in slabi gospodarski situaciji že pred Titovo smrtjo, po njej pa so se razmere začele hitro slabšati. Srbija je poskušala izrabiti situacijo za vzpostavitev še večje centralizacije države, kar bi ji omogočilo večje zajemanje finančnih sredstev iz Slovenije in Hrvaške.

Takšno dogajanje je v Sloveniji povzročilo čedalje večje nasprotovanje vladajočemu režimu, zato so se začela pojavljati nova družbena gibanja. Zlasti med tedanjimi razumniki se je čedalje bolj krepilo prepričanje, da ne bo mogoče zavarovati obstoja slovenskega naroda na noben način, zato bi bila edina smiselna rešitev osamosvojitev Slovenije. Leta 1982 je začela izhajati Nova revija, ki je kasneje odigrala izjemno pomembno vlogo pri demokratizaciji Slovenije in vzpostavljanju prepričanja, da je njena osamosvojitev nujna. V letu 1988 je nastala t.i. pisateljska ustava (Teze za ustavo RS). Ta predlog ustave in zlasti 57. številka Nove revije iz leta 1987 sta doživljali hude napade s strani ZKS, in tudi zveznih organov Jugoslavije.

Politična situacija v Jugoslaviji se je proti koncu osemdesetih let še posebej zaostrila po izidu Memoranduma srbske Akademije in nastopu Miloševića. Leta 1987 se je spremenila zvezna ustava, ki je v spremembah predvidevala večjo centralizacijo države. Decembra istega leta je prišlo do znanega litostrojskega štrajka, na katerem je bila dana pobuda za ustanovitev neodvisnih sindikatov in oblikovan iniciativni odbor za ustanovitev Socialdemokratske stranke.

Prelomni dogodek v naslednjem letu (1988) je bila aretacija četverice in sojenje pred vojaškim sodiščem. To dejanje je povzročilo veliko razburjenje v Slovenijiin veliko aktivizacijo ljudi, ki se je odrazila v obliki množičnih zborovanj. Nekaj dni po aretaciji je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je v političnem dogajanju odigral pomembno vlogo, obstajal je do maja leta 1990.

Maja 1988 je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza, v začetku naslednjega leta pa še Slovenska demokratična zveza in Socialdemokratska zveza Slovenije, kasneje še Slovenski krščanski demokrati, Zeleni Slovenije in Slovenska obrtniška stranka. Februarja 1989 je bil ustanovljen tudi Zbor za ustavo.

Da so komunisti sploh dopustili razvoj novih političnih gibanj in zvez, je bila posledica dveh razlogov. Prvi je bil rušenje komunističnih režimov v vzhodni Evropi. Drugi je bil strah pred Miloševićem, ker so se zbali, da se najbrž ne bodo mogli ubraniti njegovemu napadu, če si pri obrambi ne bodo pridobili dodatne podpore, ki bi jo lahko predstavljala nova demokratična gibanja. Tako so na primer poskus organiziranja srbskega mitinga v Ljubljani preprečili slovenski železničarji, ki so ustavili vlake.

Na zborovanju v Ljubljani 8. maja 1989 je bila prebrana Majniška deklaracija, ki je kot temeljno misel poudarjala samostojno in suvereno Slovenijo. Vsebinsko je v veliki meri povzemala Teze za ustavo RS. Kot odgovor nanjo je ZKS pripravila Temeljno listino Slovenije, v kateri pa je poudarjala zvestobo Jugoslaviji.

Pozno jeseni leta 1989 so se novo nastale politične zveze povezale v koalicijo Demokratična opozicija Slovenije (DEMOS). Ta poteza je bila izjemnega pomena za slovensko politiko, saj je bila tako omogočena volilna zmaga novih političnih sil, do katere ne bi prišlo, če bi vsaka zase nastopala neodvisno. K skupnemu nastopu jih je silil tudi volilni sistem, ki je za dva skupščinska zbora predpisoval večinski volilni sistem (Zbor občin in Zbor združenega dela), v Družbeno politični zbor pa se je volilo po proporcionalnem načelu.

Septembra leta 1989 je tedanja še socialistična skupščina RS sprejela amandmaje k ustavi SRS, ki so določali pravico do samoodločbe, brez soglasja slovenske skupščine naj ne bi bilo možno razglasiti izrednih razmer in tudi pravico do političnega združevanja. Volilna zakonodaja je bila sprejeta konec decembra istega leta, volitve pa razpisane januarja 1990.

Na volitvah v Skupščino RS aprila leta 1990 je zmagal DEMOS. Ocenjuje se, da je dobil približno 127 delegatov od 240, večino torej, vendar tesno. Sredi maja je bila izvoljena tudi DEMOS-ova vlada. Ta je takoj začela z delom, spopadati se je morala z velikimi problemi, zlasti z gospodarskimi. Še huje je bilo to, da je tik pred njenim ustoličenjem JLA zasegla večino orožja slovenske Teritorialne obrambe. Od tedaj do odhoda JLA iz Slovenije oktobra naslednje leto, so bile obrambne priprave najbolj pomembna naloga DEMOS-ove vlade.Razmišljanja, kako priti do svoje samostojne države so medtem tekla naprej.

Aprila 1990 je Slovenska obrtniška stranka pripravila prvi osnutek Deklaracije o samostojnosti Slovenije, v približno istem času je do podobne ideje prišla Socialdemokratska mladina. Nekoliko omiljeno varianto te deklaracije je na svojem kongresu konec junija sprejela Slovenska demokratična zveza.

Ko je bila Deklaracija, podprta s 56 podpisi DEMOS-ovih delegatov, vložena v skupščinsko razpravo (2. julija), je na začetku povzročila veliko presenečenje med levo opozicijo. Vendar je bila po daljši razpravi sprejeta pod imenom Deklaracija o polni suverenosti države RS v nekoliko popravljeni obliki z veliko večino glasov. Dodatni sklep k Deklaraciji je bil, naj Izvršni svet do septembra 1990 pripravi predlog ustavnega zakona, ki bo določal, kateri zvezni zakoni na območju RS ne veljajo več. Seveda je Deklaracija v drugih delih Jugoslavije, predvsem v zveznih organih, povzročila hudo ogorčenje.

Preko poletja tega leta je pod vodstvom skupščinske ustavne komisije potekalo tudi delo na pripravi nove ustave. Predvideno je bilo, da bo nova ustava sprejeta konec decembra, z referendumom o potrditvi ustave pa naj bi pravno izvedli osamosvojitev. Vendar se je kmalu pokazalo, da to ne bo možno, saj so obstajala zelo različna mnenja o posameznih določilih, na osnutek ustave pa je bilo vloženo zelo veliko amandmajev. Konec septembra 1990 je bil sprejet tudi Zakon o ljudski obrambi, ki je povzročil novo zaostritev med Slovenijo in JLA.

V septembru je Slovenija na ostale jugoslovanske republike naslovila pobudo, da se Jugoslavija preoblikuje v konfederacijo. Pritrdila ji je le Hrvaška, ostale republike so pobudo zavrnile, kar je v bistvu pomenilo, da za Slovenijo ni več smiselno vztrajati v Jugoslaviji.

Oktobra 1990 je Socialistična stranka Slovenije dala pobudo o razpisu plebiscita za samostojno Slovenijo. Vlada se je do te pobude opredelila negativno, tudi v DEMOS-u ni bilo velikega navdušenja nad njo. Še vedno se je razmišljalo o novi ustavi in tudi sicer je bilo veliko nasprotujočih si mnenj znotraj vodstva DEMOS-a in med njegovimi posameznimi strankami.

Da bi uskladili različna mnenja in ker je postalo jasno, da nove ustave še dolgo ne bo, je bila sprejeta odločitev, da se skliče sestanek vodstva DEMOS-a, predstavnikov vlade in DEMOS-ovih delegatov v Poljčah. Sam sestanek je bil pripravljen in sklican precej tajno, novinarjev ni bilo navzočih, če se prav spomnim ni bilo niti vnaprej določenega dnevnega reda.

Po precej burni debati na sestanku, v kateri so nekateri prisotni izrazili svojo skepso zaradi hitenja z osamosvajanjem, je na koncu vseeno prišlo do odločitve, da se razpiše plebiscit o samostojnosti Slovenije na datum 23. ali 30. decembra.Za takšno odločitev je imel največjo zaslugo Jože Pučnik, ki je nepopustljivo vztrajal pri izvedbi plebiscita. Na sestanku je bilo sprejeto vsega 12 sklepov.

Pučnik je nekoliko neprevidno rezultat sestanka obelodanil še isti dan, za kar je požel precej kritike z leve in desne.

V nadaljevanju je bilo potrebno sprejeti še Zakon o plebiscitu. Osnutek je bil sprejet 21. novembra. Najbolj sporna točka v njem je bila potrebna večina za veljavnost odločitve o osamosvojitvi. Levica je odločno nasprotovala navadni večini in je zahtevala kvalificirano večino, to je večino vseh volilnih upravičencev. Na koncu je bila kvalificirana večina vseeno odobrena, sam zakon pa je bil dokončno sprejet 6. decembra.

Plebiscit 23. decembra 1990 je uspel izjemno dobro, 88,5% vseh volilnih upravičencev je glasovalo za samostojno Slovenijo. Nato so stekli postopki za sprejem osamosvojitvene zakonodaje, okrepile so se tudi obrambne priprave.

Skupščina RS je 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS, Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine in Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije. Sledila je vojna za Slovenijo, v kateri smo bili uspešni, 26. oktobra 1991 je JLA dokončno zapustila Slovenijo. Nova ustava je bila sprejeta 23. decembra 1991. Kmalu nato so druge države širom po svetu začele priznavati Slovenijo kot neodvisno državo, 22. maja 1992 je sledil njen vstop v OZN.

Za konec še nekaj misli o prihodnosti. Ko je Slovenija postala samostojna in neodvisna država, smo vsi mislili, da bomo sedaj normalna evropska država, ki se bo po svoji razvitosti približala zahodnoevropskim državam. Žal pa je DEMOS-ovi vladi sledilo več levih vlad, ki so nas s svojo napačno politiko povlekle navzdol. Pod sedanjo vlado je prišlo celo tako daleč, da je ogrožena tudi samostojnost Slovenije. Takšno situacijo bomo morali nemudoma izboljšati, kar bo lahko storila le nova in drugačna vlada.

Sloveniji se je včlanila v NATO in v Evropsko unijo. Vendar je današnja EU precej drugačna od tiste, v katero smo vstopili pred 21 leti (2004). Zadnja leta je namreč politika v njej krenila v napačno smer. Začela se je krepiti od nikogar izvoljena bruseljska birokracija, vse več pristojnosti držav se skuša prenesti na osrednje organe v Bruslju. Obenem je Komisija EU začela vsiljevati državam članicam različne škodljive neumnosti, npr. zeleno agendo, obvezno sprejemanje ilegalnih migrantov in še marsikaj. Prišlo je celo do njenega odkritega vtikanja v notranje zadeve posameznih držav, zlasti manjših. Vsi se spomnimo incidenta z našim ustavnim sodiščem. Tudi takšnim težnjam se bo morala nova vlada odločno zoperstaviti.

Hvala za pozornost!

Junija letos je Golobova koalicija sprejela Zakon o spremembi Zakona o Vladi RS. Uradno navedeni razlog za sprejem tega zakona je bil, da je njegov cilj vzpostavitev bolj učinkovite organizacijske strukture ministrstev. Zakon je uvedel tri nova ministrstva: Ministrstvo za solidarno prihodnost, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije ter Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. Služba Vlade RS za razvoj in kohezijo je bila povzdignjena na nivo ministrstva, ravno tako tudi Služba Vlade RS za digitalno preobrazbo. Obenem je bilo narejeno še nekaj zamenjav področij pristojnosti med posameznimi ministrstvi.

Po predlogu zakona naj bi imela vlada kar 19 ministrstev in poleg predsednika vlade še enega ministra brez resorja, kar pomeni, da bi bila Slovenija med državami z največjim številom ministrstev v Evropi, čeprav je sama ena najmanjših evropskih držav. To je očitno nesmiselno. Res ima vsaka vlada pravico, da oblikuje ministrstva tako, kot misli, da bo dosegla njihovo največjo učinkovitost, vendar večje število ministrstev samo po sebi ne pomeni večje učinkovitosti državne uprave, vedno pa povzroči povečanje števila državnih uradnikov in s tem večje stroške za njihovo vzdrževanje.

Zgodovinsko gledano se je število državnih uradnikov v 32 letih po letu 1990 početverilo.

Leta 1990 jih je bilo približno 8.000, danes pa jih je že več kot 30.000 in Golobova koalicija s predlaganim zakonom povzroča še povečanje tega števila. Res je državna uprava s slovensko osamosvojitvijo, kasnejšim vstopom Slovenije v Evropsko unijo, NATO in OECD prevzela precej novih nalog, vendar jih danes nima štirikrat več kot jih je imela leta 1990.

Od leta 1990 dalje je večino časa v Sloveniji vladala levica, ki je obilno zaposlovala svoje pristaše v javnem sektorju, še posebej v državni upravi. Tak namen ima očitno tudi Golobova koalicija, ki mora poplačati ljudi iz t.i. nevladnih organizacij, ki so jo spravili na oblast, z dobro plačanimi službami, v katerih ne bo treba veliko delati. V slabega pol leta, kolikor časa obstaja, Golobova vlada še ni naredila kakšnih pametnih potez. Eden od njenih nepravilnih odločitev je ravno ta zakon, ki bo povzročil zgolj povečanje stroškov za vzdrževanje javnega sektorja, ne da bi to imelo kakršenkoli pozitiven učinek.

Nekaj sprememb do sedaj veljavnega Zakona o vladi RS je izrazito neumnih. Najbolj drastičen primer je novo Ministrstvo za solidarno prihodnost. Med njegovimi predvidenimi delovnimi področji so taka, ki vsebinsko sploh ne spadajo skupaj, npr. dolgotrajna oskrba, stanovanjska politika, uveljavljanje neke oblike delavskega samoupravljanja, vse navedeno je začinjeno z močnim pridihom socializma, ki se je že pred 50 leti izkazal za povsem neučinkovitega.

Tudi delitev sedanjega Ministrstva za šolstvo na dve ministrstvi (ustanovilo naj bi se še Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije) je povsem nepotrebno in bi povzročilo samo dodatne nepotrebne stroške. Nič pametnejše ni vzpostavljanje Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, ki tlači področje energetike k varstvu okolja. Energetika je gospodarska panoga, ki spada na Ministrstvo za gospodarstvo, kjer je nekoč že bila, trenutno je še na Ministrstvu za infrastrukturo. Sploh ni jasno, kaj naj bi počeli državni uradniki s podnebjem.

Mogoče se bodo ukvarjali s podnebno »pravičnostjo«, za katero nobeden ne ve, kaj naj bi to bilo. Če vse navedeno povzamemo, je jasno, da Golobova koalicija s predlaganim zakonom ne vzpostavlja ničesar koristnega – razen možnosti za zaposlovanje svojih »zaslužnih« kadrov.

Za vzdrževanje povečanega državnega aparata se bo moralo dodatno potrebna finančna sredstva nekomu vzeti. Potem ni čudno, da Golobova koalicija hoče spremeniti ravno Zakon odolgotrajni oskrbi – sprejela ga je še Janševa vlada – ki namenja večja finančna sredstva za oskrbovanje starih ljudi. Starim in onemoglim ljudem bi se najlažje dalo vzeti denar, saj se med vsemi skupinami prebivalstva najtežje branijo, običajno se tudi volitev ne udeležujejo več, zato se jih Golobovi vladi ni treba bati.

To so torej razlogi, zakaj se na referendumu 27. novembra mora glasovati proti Zakonu o spremembi Zakona o Vladi RS.