35. Obletnica odločitve o slovenki samostojnosti – Poljče 1990-2025

Spoštovani!

Določili so me, da kot nekdanji DEMOS-ov delegat v tedanji Skupščini Republike Slovenije (1990-92) povem nekaj besed o posvetu vodstva DEMOS-a in njegovih skupščinskih delegatov v Poljčah, dne 9. in 10. novembra 1990.

Na tem posvetu je bilo sklenjeno, kako potrditi odločitev o osamosvojitvi Slovenije. V osnovi je bilo možno na dva načina, z novo ustavo, ki bi bila potrjena na referendumu ali s plebiscitom. Dogovorjeno je bilo, da se to naredi s plebiscitom, na katerem bi vsi prebivalci Republike Slovenije, ki bodo imeli na dan glasovanja volilno pravico, odločili, ali se strinjajo, da postane Slovenija samostojna in neodvisna država.

Preden spregovorim o podrobnostih omenjenega posveta, moram pojasniti dve dilemi in na kratko opisati politično in gospodarsko situacijo v Jugoslaviji, ki je privedla do odločitve o osamosvojitvi Slovenije.

Prva dilema je, kdo je dal idejo o Sloveniji kot samostojni državi in bil kasneje najbolj zaslužen za njeno realizacijo.

Idejo, da mora Slovenija postati samostojna in neodvisna država, so dali v začetku osemdesetih let posamezni razumniki, ki so kasneje postali vodilni ali vsaj zelo pomembni v novo nastalih strankah, te pa so se kasneje povezale v koalicijo DEMOS. Po prvih demokratičnih volitvah in izvolitvi DEMOS-ove vlade je bil DEMOS tisti, ki je vodil celotno proceduro osamosvajanja od začetka do konca.

Brez DEMOS-a Slovenci vsaj takrat ne bi dobili samostojne države. Leva opozicija je osamosvojitvi ves čas nasprotovala, delno podprla jo je šele, ko je ugotovila, da bi zaradi svojega nasprotovanja lahko izgubila veliko volivcev.

Druga dilema je, zakaj bi Slovenci morali imeti neodvisno državo in se posledično zaradi svoje maloštevilčnosti izpostavljati različnim težavam in mednarodnim nevarnostim? Samostojno državo smo Slovenci morali ustvariti zato, ker v večnacionalnih državah, v kakršnih smo živeli do tedaj, nikakor nismo mogli zagotoviti varnosti svojega narodnega obstoja, samostojnega razvoja in vzdrževanja lastne kulture. Takšna je bila naša dejanska narodna situacija ves čas, od zasedbe Karantanije v letu 820 do razpada nove Jugoslavije.

V stari Avstriji je bilo slovensko ozemlje razdeljeno na 4 dežele, med katerimi smo bili Slovenci večinski narod le v vojvodini Kranjski. Uvajanje uporabe slovenščine v urade in šole je le počasi napredovalo, ni pa nam uspelo dobiti lastneuniverze. Ravno tako nismo dobili svoje avtonomne dežele, ki bi zajemala celotno slovensko etnično ozemlje.

Šele ko smo leta 1918 Slovenci vstopili v državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, smo dobili prvič svojo deželo, to je bila Dravska banovina in še to ne takoj. Za staro Jugoslavijo je bila značilna precejšnja centralizacija in dominanten položaj Srbov, pa tudi ekonomsko izkoriščanje Slovencev. V nacionalnem smislu smo Slovenci sicer bili na boljšem kot v stari Avstriji, do popolne rešitve našega nacionalnega vprašanja pa smo bili še precej oddaljeni.

V novi Jugoslaviji po letu 1945 smo dobili celo svojo republiko, centralizacija države je bila še večja kot v stari Jugoslaviji, predvsem zaradi vladajočega totalitarnega režima. Tudi ekonomsko izkoriščanje Slovenije (dajatve nerazvitim) je bilo večje kot v stari Jugoslaviji. Z novo zvezno ustavo iz leta 1974 so republike sicer dobile formalno pravico do izstopa iz federacije. Ta pravica je bila le formalna, kar je dokazalo kasnejše dogajanje ob osamosvajanju Slovenije in Hrvaške.

Jugoslavija je bila v politični krizi in slabi gospodarski situaciji že pred Titovo smrtjo, po njej pa so se razmere začele hitro slabšati. Srbija je poskušala izrabiti situacijo za vzpostavitev še večje centralizacije države, kar bi ji omogočilo večje zajemanje finančnih sredstev iz Slovenije in Hrvaške.

Takšno dogajanje je v Sloveniji povzročilo čedalje večje nasprotovanje vladajočemu režimu, zato so se začela pojavljati nova družbena gibanja. Zlasti med tedanjimi razumniki se je čedalje bolj krepilo prepričanje, da ne bo mogoče zavarovati obstoja slovenskega naroda na noben način, zato bi bila edina smiselna rešitev osamosvojitev Slovenije. Leta 1982 je začela izhajati Nova revija, ki je kasneje odigrala izjemno pomembno vlogo pri demokratizaciji Slovenije in vzpostavljanju prepričanja, da je njena osamosvojitev nujna. V letu 1988 je nastala t.i. pisateljska ustava (Teze za ustavo RS). Ta predlog ustave in zlasti 57. številka Nove revije iz leta 1987 sta doživljali hude napade s strani ZKS, in tudi zveznih organov Jugoslavije.

Politična situacija v Jugoslaviji se je proti koncu osemdesetih let še posebej zaostrila po izidu Memoranduma srbske Akademije in nastopu Miloševića. Leta 1987 se je spremenila zvezna ustava, ki je v spremembah predvidevala večjo centralizacijo države. Decembra istega leta je prišlo do znanega litostrojskega štrajka, na katerem je bila dana pobuda za ustanovitev neodvisnih sindikatov in oblikovan iniciativni odbor za ustanovitev Socialdemokratske stranke.

Prelomni dogodek v naslednjem letu (1988) je bila aretacija četverice in sojenje pred vojaškim sodiščem. To dejanje je povzročilo veliko razburjenje v Slovenijiin veliko aktivizacijo ljudi, ki se je odrazila v obliki množičnih zborovanj. Nekaj dni po aretaciji je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je v političnem dogajanju odigral pomembno vlogo, obstajal je do maja leta 1990.

Maja 1988 je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza, v začetku naslednjega leta pa še Slovenska demokratična zveza in Socialdemokratska zveza Slovenije, kasneje še Slovenski krščanski demokrati, Zeleni Slovenije in Slovenska obrtniška stranka. Februarja 1989 je bil ustanovljen tudi Zbor za ustavo.

Da so komunisti sploh dopustili razvoj novih političnih gibanj in zvez, je bila posledica dveh razlogov. Prvi je bil rušenje komunističnih režimov v vzhodni Evropi. Drugi je bil strah pred Miloševićem, ker so se zbali, da se najbrž ne bodo mogli ubraniti njegovemu napadu, če si pri obrambi ne bodo pridobili dodatne podpore, ki bi jo lahko predstavljala nova demokratična gibanja. Tako so na primer poskus organiziranja srbskega mitinga v Ljubljani preprečili slovenski železničarji, ki so ustavili vlake.

Na zborovanju v Ljubljani 8. maja 1989 je bila prebrana Majniška deklaracija, ki je kot temeljno misel poudarjala samostojno in suvereno Slovenijo. Vsebinsko je v veliki meri povzemala Teze za ustavo RS. Kot odgovor nanjo je ZKS pripravila Temeljno listino Slovenije, v kateri pa je poudarjala zvestobo Jugoslaviji.

Pozno jeseni leta 1989 so se novo nastale politične zveze povezale v koalicijo Demokratična opozicija Slovenije (DEMOS). Ta poteza je bila izjemnega pomena za slovensko politiko, saj je bila tako omogočena volilna zmaga novih političnih sil, do katere ne bi prišlo, če bi vsaka zase nastopala neodvisno. K skupnemu nastopu jih je silil tudi volilni sistem, ki je za dva skupščinska zbora predpisoval večinski volilni sistem (Zbor občin in Zbor združenega dela), v Družbeno politični zbor pa se je volilo po proporcionalnem načelu.

Septembra leta 1989 je tedanja še socialistična skupščina RS sprejela amandmaje k ustavi SRS, ki so določali pravico do samoodločbe, brez soglasja slovenske skupščine naj ne bi bilo možno razglasiti izrednih razmer in tudi pravico do političnega združevanja. Volilna zakonodaja je bila sprejeta konec decembra istega leta, volitve pa razpisane januarja 1990.

Na volitvah v Skupščino RS aprila leta 1990 je zmagal DEMOS. Ocenjuje se, da je dobil približno 127 delegatov od 240, večino torej, vendar tesno. Sredi maja je bila izvoljena tudi DEMOS-ova vlada. Ta je takoj začela z delom, spopadati se je morala z velikimi problemi, zlasti z gospodarskimi. Še huje je bilo to, da je tik pred njenim ustoličenjem JLA zasegla večino orožja slovenske Teritorialne obrambe. Od tedaj do odhoda JLA iz Slovenije oktobra naslednje leto, so bile obrambne priprave najbolj pomembna naloga DEMOS-ove vlade.Razmišljanja, kako priti do svoje samostojne države so medtem tekla naprej.

Aprila 1990 je Slovenska obrtniška stranka pripravila prvi osnutek Deklaracije o samostojnosti Slovenije, v približno istem času je do podobne ideje prišla Socialdemokratska mladina. Nekoliko omiljeno varianto te deklaracije je na svojem kongresu konec junija sprejela Slovenska demokratična zveza.

Ko je bila Deklaracija, podprta s 56 podpisi DEMOS-ovih delegatov, vložena v skupščinsko razpravo (2. julija), je na začetku povzročila veliko presenečenje med levo opozicijo. Vendar je bila po daljši razpravi sprejeta pod imenom Deklaracija o polni suverenosti države RS v nekoliko popravljeni obliki z veliko večino glasov. Dodatni sklep k Deklaraciji je bil, naj Izvršni svet do septembra 1990 pripravi predlog ustavnega zakona, ki bo določal, kateri zvezni zakoni na območju RS ne veljajo več. Seveda je Deklaracija v drugih delih Jugoslavije, predvsem v zveznih organih, povzročila hudo ogorčenje.

Preko poletja tega leta je pod vodstvom skupščinske ustavne komisije potekalo tudi delo na pripravi nove ustave. Predvideno je bilo, da bo nova ustava sprejeta konec decembra, z referendumom o potrditvi ustave pa naj bi pravno izvedli osamosvojitev. Vendar se je kmalu pokazalo, da to ne bo možno, saj so obstajala zelo različna mnenja o posameznih določilih, na osnutek ustave pa je bilo vloženo zelo veliko amandmajev. Konec septembra 1990 je bil sprejet tudi Zakon o ljudski obrambi, ki je povzročil novo zaostritev med Slovenijo in JLA.

V septembru je Slovenija na ostale jugoslovanske republike naslovila pobudo, da se Jugoslavija preoblikuje v konfederacijo. Pritrdila ji je le Hrvaška, ostale republike so pobudo zavrnile, kar je v bistvu pomenilo, da za Slovenijo ni več smiselno vztrajati v Jugoslaviji.

Oktobra 1990 je Socialistična stranka Slovenije dala pobudo o razpisu plebiscita za samostojno Slovenijo. Vlada se je do te pobude opredelila negativno, tudi v DEMOS-u ni bilo velikega navdušenja nad njo. Še vedno se je razmišljalo o novi ustavi in tudi sicer je bilo veliko nasprotujočih si mnenj znotraj vodstva DEMOS-a in med njegovimi posameznimi strankami.

Da bi uskladili različna mnenja in ker je postalo jasno, da nove ustave še dolgo ne bo, je bila sprejeta odločitev, da se skliče sestanek vodstva DEMOS-a, predstavnikov vlade in DEMOS-ovih delegatov v Poljčah. Sam sestanek je bil pripravljen in sklican precej tajno, novinarjev ni bilo navzočih, če se prav spomnim ni bilo niti vnaprej določenega dnevnega reda.

Po precej burni debati na sestanku, v kateri so nekateri prisotni izrazili svojo skepso zaradi hitenja z osamosvajanjem, je na koncu vseeno prišlo do odločitve, da se razpiše plebiscit o samostojnosti Slovenije na datum 23. ali 30. decembra.Za takšno odločitev je imel največjo zaslugo Jože Pučnik, ki je nepopustljivo vztrajal pri izvedbi plebiscita. Na sestanku je bilo sprejeto vsega 12 sklepov.

Pučnik je nekoliko neprevidno rezultat sestanka obelodanil še isti dan, za kar je požel precej kritike z leve in desne.

V nadaljevanju je bilo potrebno sprejeti še Zakon o plebiscitu. Osnutek je bil sprejet 21. novembra. Najbolj sporna točka v njem je bila potrebna večina za veljavnost odločitve o osamosvojitvi. Levica je odločno nasprotovala navadni večini in je zahtevala kvalificirano večino, to je večino vseh volilnih upravičencev. Na koncu je bila kvalificirana večina vseeno odobrena, sam zakon pa je bil dokončno sprejet 6. decembra.

Plebiscit 23. decembra 1990 je uspel izjemno dobro, 88,5% vseh volilnih upravičencev je glasovalo za samostojno Slovenijo. Nato so stekli postopki za sprejem osamosvojitvene zakonodaje, okrepile so se tudi obrambne priprave.

Skupščina RS je 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS, Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine in Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije. Sledila je vojna za Slovenijo, v kateri smo bili uspešni, 26. oktobra 1991 je JLA dokončno zapustila Slovenijo. Nova ustava je bila sprejeta 23. decembra 1991. Kmalu nato so druge države širom po svetu začele priznavati Slovenijo kot neodvisno državo, 22. maja 1992 je sledil njen vstop v OZN.

Za konec še nekaj misli o prihodnosti. Ko je Slovenija postala samostojna in neodvisna država, smo vsi mislili, da bomo sedaj normalna evropska država, ki se bo po svoji razvitosti približala zahodnoevropskim državam. Žal pa je DEMOS-ovi vladi sledilo več levih vlad, ki so nas s svojo napačno politiko povlekle navzdol. Pod sedanjo vlado je prišlo celo tako daleč, da je ogrožena tudi samostojnost Slovenije. Takšno situacijo bomo morali nemudoma izboljšati, kar bo lahko storila le nova in drugačna vlada.

Sloveniji se je včlanila v NATO in v Evropsko unijo. Vendar je današnja EU precej drugačna od tiste, v katero smo vstopili pred 21 leti (2004). Zadnja leta je namreč politika v njej krenila v napačno smer. Začela se je krepiti od nikogar izvoljena bruseljska birokracija, vse več pristojnosti držav se skuša prenesti na osrednje organe v Bruslju. Obenem je Komisija EU začela vsiljevati državam članicam različne škodljive neumnosti, npr. zeleno agendo, obvezno sprejemanje ilegalnih migrantov in še marsikaj. Prišlo je celo do njenega odkritega vtikanja v notranje zadeve posameznih držav, zlasti manjših. Vsi se spomnimo incidenta z našim ustavnim sodiščem. Tudi takšnim težnjam se bo morala nova vlada odločno zoperstaviti.

Hvala za pozornost!